Prva metoda industrijske proizvodnje glinice, metoda sintranja sode, je bila tukaj raziskana med letoma 1856 in 1860. Lu Chadli je leta 1858 predlagal proizvodnjo glinice iz sintranja boksit-sode. Ker bo Al203, SiO2 v boksitu med sintranjem reagiral s sodo, nastane natrijev aluminosilikat, ki ni v kisiku, kar ima za posledico veliko izgubo glinice in sode. Leta 1880 je Miller predlagal dodajanje apnenca naboju sode in boksita, tako da med postopkom sintranja ne nastane ali redko nastane natrijev aluminosilikat, kar močno zmanjša izgubo glinice in sode. Kasneje so ga spremenili, da so dodali apno. Razvil se je v današnjem postopku sintranja alkalno apna. Ta metoda je trenutno glavna metoda industrijske proizvodnje za predelavo glinice, proizvedene iz boksita z visokim silicijevim dioksidom. V letih 1889-1892 je avstrijski KJ Bayer izumil Bayerjev postopek za neposredno izpiranje raztopine boksita, da se proizvede oksidacija glinice. Obsežna proizvodnja in hiter razvoj svinca je odprl pot. Ta metoda se uporablja za zdravljenje boksita z nizkim silikatom, zlasti boksita tipa giga, in njegov ekonomski učinek še zdaleč ni primerljiv z drugimi proizvodnimi metodami. Postopki sintranja in Bayerja so trenutno glavni industrijski postopki za proizvodnjo glinice.
Leta 1904 je svetovna proizvodnja glinice znašala le 1.000 ton, leta 1941 pa 1 milijon ton. Do leta 1987 je 82 obratov glinice v 41 državah v 25 državah proizvedlo glinico, skupna letna zmogljivost glinastih obratov, ki so že v proizvodnji in bodo načrtovane za proizvodnjo, je bila 43 milijonov ton. Glavni proizvajalci glinice so Avstralija, ZDA, Sovjetska zveza, Jamajka, Japonska, Jugoslavija, Zahodna Nemčija, Francija, Surinam in Kanada. Večina glinice, proizvedene v tujini, uporablja metodo Bayer, ki ji sledita metoda sintranja in kombinirana metoda. Z leti tuja proizvodnja glinice reformira postopek, zmanjšuje porabo energije in razvija obsežno posebno opremo z visoko učinkovitostjo in nizko porabo; raziskovanje celovite uporabe virov. Izboljšati kakovost izdelkov, povečati raznolikost izdelkov; odkrivanje in analiza, avtomatizacija nadzora delovanja in drugi vidiki so dosegli velik napredek. V razvoju industrije glinice je bil razvit trend od razvitih držav do držav, ki proizvajajo boksit. Nova glinica je blizu rudniške in energetske baze. V zadnjih letih je še ena značilnost industrije glinice vse večja lestvica gradnje elektrarn. Na primer, sovjetska tovarna glinice v Nikolaju, ki je bila v uporabi v zadnjih letih, ima obseg 1 milijon ton. Obseg rastline glinice Ogi Nis na Irskem znaša 800.000 ton na leto. Imenujejo ga največji Gladesdi na svetu. Tovarna glinice se je razširila na 2,75 milijona ton na leto. Veliki obrati povečajo produktivnost dela in zmanjšujejo naložbe in stroške na enoto. Rastline glinice v Evropi in na Japonskem večinoma proizvajajo glinico v prahu, medtem ko v Ameriki večinoma proizvajajo pesek. V zadnjih letih se je zaradi obsežne uporabe vmesnih krmnih celic z anodnimi vgrajenimi anodami in zaradi izpolnjevanja zahtev glede varstva okolja elektrolitsko čiščenje dimnih plinov spremenilo iz mokrega v suho in glinica v prahu ne more izpolniti proizvodnih zahtev. Zato se glinica za elektrolizo aluminija postopoma pretvori v pesek. Glinica se v glavnem uporablja kot surovina za proizvodnjo aluminijaste kovine z elektrolitskim taljenjem aluminija. (Za eno tono kovinskega aluminija je potrebno približno 2 toni glinice.) Leta 1988 je proizvodnja primarnega aluminija znašala približno 14,5 milijona ton. Zdaj je proizvodnja primarnega aluminija druga le v primerjavi z različnimi barvnimi kovinami. Da bi zadovoljile potrebe po primarni rasti aluminija, številne države sveta intenzivno razvijajo industrijo glinice. Poleg glavnega napajanja za aluminij se glinica pogosto uporablja tudi v drugih industrijskih sektorjih. Ta glinica za brezelektorsko taljenje aluminija spada v vrsto glinic.
